Šolo v naravi, ki je v mesecu februarju je odpadla zaradi Corona virusa, smo vendarle dočakali!
Odpeljali smo se na Jarčje brdo, nad Škofjo Loko. Turistična kmetija Podmlačan je bila naš dom od 28.3 do 1.4.2022. In kaj smo počeli?
Najprej smo spoznali prijazno družino na kmetiji ter gospodinjo Olgo in gospodarja Vlada, ki sta nam podrobno predstavila res veliko kmetijo. Na njej pridelajo sami vso hrano, za ljudi in živali. Tudi mi smo ves teden jedli doma pridelano hrano, sadje in zelenjavo, pili pa odličen zeliščni čaj. Najboljše so bile sladice, ki jih je gospodinja vsak dan spekla za popoldansko malico.
Živali niso dočakale predstavitve po urniku, saj smo takoj stekli v hlev in si vse navdušeno ogledali. Vsak dan smo smuknili v hlev, če nam je le uspelo. Seveda nismo ostali neopaženi, saj nas je vsakokrat glasno pozdravila oslica Hilda. Najlepši del šole v naravi je bilo jezdenje kobile Nine in skotitev mladih, kar šestnajstih, pujskov. Žal smo bili tudi žalostni, saj je predzadnjo noč lisica odnesla edino raco. Potolažili so nas ravno izlegli piščančki.
Prvič smo se poskusili v molži krave, kar je bilo vse zelo zanimivo in enkratno doživetje. Poučili so nas o uporabi mleka in skupaj smo pripravili maslo, ki smo ga imeli za zajtrk. Za zdrav slovenski zajtrk je potreben tudi med, zato nam je gospodinja Olga predstavila še čebelnjak in čebelje pridelke. Med in maslo namažemo na kruh, zato smo z njo spekli še vsak svoj hlebec kruha. Zadnji dan smo ga odnesli domov in ga pojedli z družino.
Ker smo imeli kaj nekaj deževnih dni, so nam na kmetiji pokazali, kaj so nekoč počeli, pozimi ali ob deževnih vremenih. Izdelali smo vsak svojo punčko iz cunj, spletli vrbovo košarico, v oglarski kopi in naredili oglje, poslikali svojo panjsko končnico, izdelali gibljivo veverico, živalske lutke na kljukicah za perilo, gospodar pa je za nas zagnal tudi svojo žago.
Poleg obsežnih travnikov imajo na kmetiji tudi veliko gozdov. Drevesa posekajo in hlode pripeljejo v žago, kjer iz njih izdelajo tramove, deske in druge lesene polizdelke. Tudi za gozdove je potrebno skrbeti, pri tem pa kmetom pomagajo lovci. Po gozdnem robu kmetije nas je sprehodil lovec, nam predstavil gozdne živali in rastline ter nas podučil, da streljanje živali ni glavno delo lovca.
Posebno doživetje je bil pohod na Stari vrh. Pol poti do vrha smo se peljali z gospodarjevim traktorjem, kjer smo na pokriti prikolici s sedeži uživali v počasni vožnji med okoliškimi kmetijami. V koči smo se okrepčali in kupili razglednice. Pot nazaj je bila zanimiva, saj smo iskali in spoznavali rastline. Prvič smo videli teloh, poiskati pa smo morali tudi smreko in jelko, kar je za mnoge predstavljalo pravi izziv. Na kmetiji smo iz nabranih rastlin uredili herbarij.
Dan pred odhodom smo se pripravljali na zaključni večer. Po sobah smo pripravljali dramatizacijo z živalskimi lutkami in punčko iz cunj, v jedilnici pa je potekalo tekmovanje v družabnih igrah. Zaključni večer s predstavami, finalom družabnih tekmovanj in razglasitvijo »naj sobe« in posameznikov je prehitro minil. Po večernem umivanju in v pričakovanju zadnjega dneva, smo utrujeni zaspali, tako kot vsak večer.
Kar težko, ker zapuščamo kmetijo, a v pričakovanju ogleda Škofjeloškega gradu, smo se poslovili od gospodarice in gospodarja. Na gradu smo si ogledali etnološko zbirko in razvoj obrti ter staro kmečko hišo. Ob reševanju križanke po grajskih sobanah, smo spoznali še tista kmečka orodja, ki jih na kmetiji nismo videli.
Šola v naravi nam bo ostala v zelo lepem spominu. Na kmetiji smo se naučili veliko novega, spoznali smo, kako še danes nekateri živijo kot so nekoč živeli vsi in so vse, kar so potrebovali pridelali sami. Vseh pet dni smo brez problemov preživeli brez novih, modernih naprav, igrač in sodobne hrane. Šole v naravi bi se morali udeležiti večkrat. Komaj čakamo, da gremo naslednjič v šolo v naravi!
Tinkara, Maxim, Maša, Mark in Zala iz 4.b
