Saj veste, tisti pregovor, ki gre nekako takole: »Če slišim, vidim in naredim, si zapomnim«. Pa smo naredili tako. Medpredmetno smo se povezali izbirni predmeti španščina, francoščina in likovno snovanje. Skupni imenovalec? Joan Mirờ, španski slikar v palači Revoltella v Trstu. In kakšno zvezo ima tu še francoščina? Odgovor smo dobili, ko smo si ogledali odlično ohranjene prostore palače Revoltella. V razkošno baročno opremljeni knjižnici lastnika, med drugim najdemo tudi njegov dnevnik iz časa gradnje Sueškega prekopa, v katerega je pisal v francoščini. G. Pasquale Revoltella, podjetnik in finančnik, je bil eden izmed najvplivnejših gospodarskih in političnih osebnosti v cesarskem Trstu. Med drugim tudi podpredsednik družbe za Sueški prekop, je podpiral in vlagal v umetnost, znanost, arhitekturo, se zavzemal za tehnološki napredek in gradbeništvo. Učenci so imeli priložnost videti dekoracijo njegove palače v eklektičnem slogu, saj so si sobane sledile v različnih umetnostno-zgodovinskih slogih, kar je izražalo okus in eleganco lastnika, predvsem pa so bile pokazatelj njegove finančne zmogljivosti. Resnično smo bili navdušeni nad razkošnimi parketi, ter bliščem kristalnega, marmornatega in pozlačenega pohištva, da ne govorimo o freskah, štukaturah, kipih, reliefih in slikah.
Kaj pa Mirờ? »Te čičke čačke bi znal tudi jaz narisati«…, komentarji na prvi vtis razstavljenih Mirờ-jevih slik. Med vožnjo do Trsta so bili učenci seznanjeni z življenjem in umetniško potjo katalonskega umetnika, tako da smo se na razstavi posvetili zgolj njegovim delom. Opazovali so njegovo sproščeno izrisano linijo v črni barvi, ugotavljali, da je uporabljal predvsem osnovne, primarne barve: rumeno, modro in rdečo, da se je posluževal raznoraznih simbolov znakov, s katerimi je zapolnil in uravnotežil kompozicijo. Spoznali so kaj pomeni lokalna barva, organska oblika in geometrijska oblika in kako je le-te vključeval v kompozicijo. Kako živahne in sončne so njegove slike, kakor je sončna in živahna njegova rodna Barcelona in Mallorca, kjer je preživel preostanek življenja.
V kotičku galerije so imeli učenci poseben izziv. Po predhodnem opazovanju njegovih izdelkov, sem učencem naročila naj opazujejo, kako je slikar vključeval svoj priimek oz. podpis v likovno kompozicijo.
Njihova likovna naloga v galeriji je bila napisati svoje ime v stilu Mirờja. Na voljo so imeli črne flomastre, barvice, barvni kolaž, lepilo. In? Ugotovili so, da to ni tako enostavno. Odlična uvertura v nadaljnjo delo z delovnimi listi pri pouku Likovno snovanje, kjer bodo po navodilih izdelali tudi sliko alla Mirờ. Ker smo preveč časa porabili tudi za zabavo v virtualni sobi Mirojevih del, kjer smo se potapljali v fantazijo njegovih barv in oblik, se igrali s svojimi sencami in podobno, smo obisk in spoznavanje Piazze Unita nekoliko skrajšali. Žal so pogled na veličino trga kazili postavljeni šotori in stojnice, najbrž za prihajajočo tržaško Barcolano. Ugotavljali smo, da ta čudovit trg z mestno palačo obrnjeno proti morju in palačami na njeni desni (palača Modello, palača Stratti in Vladna palača) in njeni levi (palača Pitteri, Palača Vanoli, palača Lloyd) z fontano štirih celin, deluje kot veličastna dnevna soba z velikanskim oknom s pogledom na morje. In še: Ali veste kako se imenujeta mladeniča na vrhu Mestne palače, kjer je stolp z uro? Bronasti podobi, ki bijeta na uro, sta nastali leta 1875, v času Avstrogrske monarhije, ko je bil Trst njihova največja in najpomembnejša luka. To sta Mihec in Jakec, alegoriji (prispodobi) mestnih prebivalcev Trsta, ki vestno opravljata svoje delo in se ne vmešavata v politične afere. Tržačani jima še dandanes pravijo »Micheze e Iacheze«.
Res nam je ostalo zelo malo časa, da smo si lahko privoščili še IL GELATO ARTIGENALE in odbrzeli na avtobus. Dan je bil krasen, razstava tudi, palača prekrasna, Trst zanimiv in učenci vedoželjni. Ma kako je lahko sploh še boljše?
Terensko delo sva pripravili likovna pedagoginja Ingrid Knez in učiteljica španščine in francoščine Maša Avsenak Zobec. Terensko delo bova izkoristili še za naše nadaljnjo delo v učilnici, razmišljava pa tudi, da bi učenci osvojeno znanje predstavili tudi izven šole, v medinstitucionalni povezavi , npr. tednu starejših občanov ali tednu vse življenjskega učenja. Tako bodo od tega dneva odnesli največ.
Učiteljici na OŠ Livade, Ingrid in Maša
