»Marsikaj, kar imamo danes, so nam podarili predniki. Za nekoga je to stara skleda, vrtno orodje, za drugega seme, za tretjega pesem, ki so jo prepevali ali njiva, ki so jo obdelovali.«
S takim opisom, ki ga lahko preberemo na njihovi spletni strani, Kmetija pri Petrovih odpira vrata svoje domačije starim in novim obiskovalcem. Čeprav se naša šola že dve desetletji prišteva med prve, je za vsako novo generacijo drugošolcev to eden lepših naravoslovnih dni v prvem triletju.
V torek, 13. junija in v sredo, 14. junija smo se z učenci odpravili do Narina pri Pivki. Tam sta nas toplo sprejela gospa Majda in gospod Darko Knafelc. Otrokom sta ponudila domač čaj in pecivo ter na kratko predstavila delo in življenje na kmetiji. Našo pozornost sta pritegnila z govorom v narečju in prijaznim povabilom k delu.
Skupaj smo se odpravili do »kmečke hiše«, kjer je bilo v črni kuhinji že vse nared za pripravo domačega kruha. Učenci so si umili roke, dobili vsak svoj predpasnik, dekleta tudi rute, posedli so se okoli dveh velikih lesenih miz in sledili razlagi gospodinje. Izvedeli so, da za peko najboljšega domačega kruha potrebujemo le pet sestavin in spretne roke. Po njenem zgledu so učenci zamesili vsak svoj hlebček, ga dali v pehar in nato v krušno peč. Sledila je zaslužena malica. Med odmorom so lahko opazovali mucke, konjička, posedali po travi, se hladili v senci, gugali na gugalnici ali preprosto uživali v čudovito zelenem okolju.
Nato jih je gospodar povabil v skedenj, kjer jim je nazorno predstavil vrste žit in jim v slikovitem narečju razložil postopek od »zrnja do kruha«. Spoznali so orodja in stroje, ki služijo za žetev, mlatev in čiščenje pšenice. Videli so koso, vrteli cepec in mleli zrnje na starem mlinu z mlinskimi kamni.
Za konec je gospodar osedlal še manjšega konja in učence, ki so želeli jahati, popeljal na krog okoli dvorišča. V tem času so ostali lahko igrali poljubne igre, ki so močno spominjale na igre naših babic in dedkov. Lovljenje, skrivanje, metanje vrečk v luknje… so današnjim otrokom prav tako zanimive, če ne celo bolj, kot tiste na elektronskih napravah.
Ker v dobri družbi čas hitro mine, smo se tudi mi morali počasi posloviti. Pred odhodom je gospa Majda vsakemu učencu v vrečki prinesla hlebček. Naročila jim je, naj ga razdelijo med družinske člane, da bodo tudi oni poskusili domač kruh, ki je danes v marsikaterem domu že prava redkost.
Za učence je bilo aktivno sodelovanje pri peki kruha in kmečkih opravilih pravo doživetje in po njihovih besedah najboljši dan v tem šolskem letu.
Avtorica: Jasna Černic